Z izrazom možganska kap označujemo dva med sabo zelo različna dogodka. Ishemična možganska kap je pogostejša (po nekaterih študijah od 8 do 40 % vseh možganskih kapi) in nastane, ko je zaradi strdka, ki nastane v možganski žili ali pa tja ‘prileti’ iz kakšne druge žile v telesu, nenadoma prekinjen dotok krvi v del možganov. Hemoragična kap pa nastane zaradi nenadne rupture žile v možganih ali možganskih ovojnicah.
Tveganje za eno ali drugo vrsto kapi povečujejo različni dejavniki: različne podedovane ali pridobljene nepravilnosti v procesu strjevanja krvi, povečan krvni pritisk, povišane vrednosti krvnega sladkorja, maščob in holesterola, debelost, kajenje, kontracepcijske tablete, alkohol, nekatere srčne bolezni pa tudi uživanje nedovoljenih poživil (amfetamin, kokain, MDMA, metamfetamin …). Tveganje za hemoragično kap je še posebej visoko pri nepravilnostih v strukturi in poteku možganskih žil (anevrizme, arteriovenske malformacije …).
Simptomi in znaki možganske kapi so zelo barviti. Po navadi nastopijo nenadoma, lahko pa se razvijejo tudi bolj počasi in se nato stopnjujejo. Najpogostejši so izguba zavesti, izredno hud glavobol, slabost, bruhanje, epileptični napad, motnje vida in govora, šibkost v eni okončini, eni polovici telesa ali vseh okončinah, motnje ravnotežja, mravljinčenje …
Poznamo tudi t. i. tranzitorne ishemične atake (TIA), ki se od klasične kapi razlikujejo v tem, da simptomi po navadi trajajo manj kot eno uro in nato minejo sami od sebe, kar sovpada z razpadom strdka v možganski žili oziroma normaliziranjem premajhne prekrvavitve, ki lahko nastane tudi iz drugih razlogov. Možgani pri TIA niso nepovratno poškodovani.
Tako kot pri srčnem infarktu tudi tu velja, da je vsaka minuta dragocena, zato ob sumu na možgansko kap najprej pokličemo reševalce! Prizadetega nato poležemo in poskrbimo, da bo lažje dihal (razrahljamo ovratnik, odvežemo kravato). Rahlo mu podložimo vzglavje, če pa je nezavesten, ga damo v položaj za nezavestnega. Ne dajemo mu jesti ali piti, do prihoda reševalcev pa ga skrbno nadzorujemo. Reševalcem ob prihodu povemo pomembne informacije – točen čas nastanka simptomov in znakov, droge, ki jih je bolnik zaužil, kaj se je z njim dogajalo, bolezni in zdravila, ki jih jemlje, morebitne poškodbe glave …