Vse skupaj se je začelo z mojo prvo “lajno” pri 18 letih. Izhajam iz popolnoma povprečne slovenske družine. Kot otrok sem imel skoraj idealne pogoje in razen, da so me rahlo razvajali, ne bi rekel, da bi kak družinski dejavnik bistveno vplival na mojo prvo konzumacijo česarkoli. Travo sem toleriral vendar nisem bil reden uporabnik. Učinek se mi je zdel preveč pasiven. Zabaval sem se predvsem ob alkoholu. Nekateri prijatelji so takrat že dodobra poznali “čare” kokaina in se jim dokaj redno prepuščali. Ker je bila droga zelo draga je bila večina uporabnikov tudi preprodajalcev, da so lahko pokrili svoj “minus”. Taki so kasneje začeli prodajati tudi meni, me klicali zgolj zaradi želje po povečanem prometu, pošiljali sms-e kot: “super huda glasba na sceni”. Ker so bili taki dilerji predragi in so pogosto stvar redčili z raznimi tabletami, speedom, kreatinom, in vsem živim možnim, sem kasneje začel iskati bolj čisto stvar. Običajno je bila tudi dražja, zato sem kasneje kupoval tudi 10 g in več zaradi količinskega popusta.

Tako sem pijan nekega dne prvič poizkusil kokain. Mislim, da bi temu lahko rekel ljubezen na prvi snif. V tistem obdobju sem tudi prvič poizkusil ecstasy in anfetamine in jih občasno konzumiral tudi v prihodnosti. Ob prvem občutju kokainske zadetosti sploh nisem pomislil kakšen psihični razsul lahko sledi zaradi drage razvade, ki se me je prijela. Čeprav sem prebral in slišal (tudi na DrogArtovi strani) o morebitnih posledicah, sem jih sam sprva doživljal bolj blago. Včasih se mi je zdelo, da še lažje preživim mačka, ki je sledil naslednji dan. Moram omeniti, da na začetku nikoli nisem konzumiral kokaina brez alkohola. Vedno je bil slednji povod za konzumacijo in tudi kasneje je to večinoma veljalo. Ko sem bil že totalno pijan, se mi je zdelo odlično “narisati” linijo in se tako “znormalizirati” in podaljšati žur ob abnormalnih količinah alkohola.

Začetna konzumacija se je opredelila na trenutke žuranja. Enkrat na dva tedna. Sicer sem bil alkoholiziran bolj pogosto. Občutki samozavesti in evforija so se mi zdeli super in zato se je želja po jemanju dodobra usidrala v zavest. Jemal sem od par “linij” tudi do pol grama na žur. Če je kdaj prišlo do konzumacije enega grama, se mi je zdelo ogromno in temu primerno je tudi žur – “blodnja” trajala v drugi dan. Včasih sem bil dva dni buden in vzel že okoli dva grama. Imel sem tudi probleme s spanjem in to po navadi reševal s konzumacijo alkohola, da sem se toliko pomiril in “zakomiral”. Naslednji dan bi se pa najraje zjokal. Totalna čustvena razvalina. Totalno nasprotje tistemu, kar sem izražal prejšnji dan. Če sem mislil, da sem v zadetem stanju prijel “boga za jajca” sem drugi dan mislil, da sem najbolj zabit Zemljan. Včasih me stvar še ni popolnoma spustila in sem to fazo doživel pol dneva, dan kasneje. Znalo je trajati tudi dva, tri dni, da sem dobil občutek, da sem prišel k sebi.  No, pri ecstasyjih sem potreboval skoraj teden. Posnifal sem vedno vse, kar sem imel. To je pomenilo, da sem na koncu vedno ostal z družbo, ki je bila prav tako na drogi in je zato lahko dolgo zdržala.

Takrat sem živel še doma. Srednjo šolo sem spackal, pred ustnim zagovorom mature pa sem kokain prvič poizkusil tudi trezen. Ne vem ali je moja samozavest na zagovoru ključno vplivala na rezultat, vendar mi je šlo odlično. Kasneje sem se seveda napil in nadaljeval s snifanjem. Starši so že imeli občutek, da ga preveč prepijem, vendar se jim ni sanjalo o konzumaciji česa drugega. Vedeli so, da občasno kadim travo, ker sem jo v določeni fazi gojil celo doma na balkonu.

 

Začeli so pritiskati name, ker sem se včasih sredi popoldneva vrnil domov omamljen. Koka je super zakrila pretirano alkoholiziranost. Odnos s takratnim dekletom, ki je na začetku tudi konzumiralo z menoj, je s časoma prišel v razsul. Ko sem imel svoj pohod sem jo zelo zanemarjal in ko je uvidela kam to pelje, je postala popolni nasprotnik konzumacije drog. Vpisal sem se na fakulteto in poizkušal delati izpite. Zelo sem se mučil. Polenil sem se in izgubil zanimanje za skoraj vse, kar me je poprej zanimalo. Sicer sem bil med konzumacijo glavni zagovornik sprememb in imel tudi polno idej, kaj vse bi v življenju lahko počel.
S časom je počilo tudi doma, ko me nekega dne ni bilo na delo (ni bilo prvič) in sem prisiljeno prišel domov (vsi so me iskali) šele drugi dan ponoči. Stisnili so me v kot in mi dali tester, priznal sem, da občasno jemljem koko in kaj sem že probal. Nastala je panika in pod silo pritiska so se stvari začele navidezno normalizirati. Za nekaj mesecev sem celo odšel v tujino in se tam učil za izpite. Naredil sem prvi letnik, starši in dekle pa so bili zadovoljni , da sem na pravi poti.

V sebi sem bil v resnici tempirana bomba in tako ob prvem izhodu nadoknadil vse zamujeno. Čutil sem pritisk okolice in se začel zatekati v zadetost tudi, ker doma nisem zdržal. Skonzumiral sem občasno tudi 3 – ­4 grame. Z dekletom sva se razšla, starši pa so me prisilili k odhodu na zdravljenje. Po enem tednu sem program zapustil in nadaljeval svojo “odisejado”. Preselil sem se na svoje in tam se je pravi razvrat šele začel. Zaslužil sem kar dobro, a kaj, ko nikakor nisem mogel iz minusa. Zapravil sem čisto vse, kar sem imel. V službo sem prihajal tudi brez spanja in imeli smo že sestanke na temo mojega dela. Konzumacija se je stopnjevala in v “dobrem” dnevu sem znal skonzumirati tudi do 7 g. Dogajale so se mi same čudne stvari, bil sem bizaren in vsi dobri “normalni” prijatelji me niso več jemali resno, začeli so se me celo izogibati. Obkrožen sem bil z enako zablojenimi ljudmi, ki so me razumeli in bili moji konzumacijski partnerji. Velikokrat pa sem taval kar sam. Srečeval sem se tudi s heroinsko sceno, vendar hvala notranjemu glasu, da me ni premamilo tudi to. Govorilo se je, da te heroin pomiri v krizi izpuščanja, vendar sem kriziral kar sam. Včasih sem vzel kako tableto Helexa. Postal sem popolnoma ravnodušen in zapadel v nekakšno depresijo. Psihično stanje se mi je zelo poslabšalo in misli o samomoru so me dnevno obdajale. Imel sem preganjavice in zablode. Ko sem kriziral po nekajdnevni konzumaciji brez spanja, sem bil dva dni zaprt doma in si ponavljal, da je tega dovolj. Da ne morem več. Tudi, ko sem vsakič ponovil vajo, sploh nisem več užival v zadetosti, postala je neznosna muka brez izhoda. Mislil sem že, da bom vsak trenutek umrl, da me ljudje zasledujejo, da sem shizofreničen, da bom tak ostal za vedno … Telo mi je drgetalo, potil sem se in nikakor nisem mogel spati. V spanju sem se sunkovito prebujal in imel panične napade. Ko sem zaspal in se ponovno prebudil sem bil bolje, vendar še vedno depresiven. Čedalje bolj sem se normaliziral, tem hitreje sem zopet posegel po konzumaciji. Vedel sem, da si škodim in kam to vodi, vendar nisem imel moči. Znova in znova isto …

Ko sem ničkolikokrat to ponovil, sem se zadolžil tudi pri dilerjih. Konzumacija me je mesečno stala ogromno denarja. Nekega dne sem v enem dnevu porabil 1000 EUR za drogo in alkohol, kar sem večinoma tudi delil z ostalimi. Takrat sem konzumacijo tudi prekinil za dva tedna. Nato pa se je nadaljevalo po starih tirnicah. Kokain sem tudi kadil. Govorili so mi, da rabim sodo bikarbono da stvar skurim. Jaz pa sem običajno eno “narisal” in skadil cigaret s kokainom. Nos sem imel zaradi konstantne razdraženosti ob vsaki konzumaciji okrvavljen.

Ko sem se zadnjič zasnifal sem v eni noči skonzumiral okoli 7 – ­8 g. Blodil sem doma in si delal zapiske, izpovedi, da ne morem več. Govoril sem z dekletom in se kot ničkolikokrat dogovoril, da bom nehal, da se bom nekam vključil. Nekako mi je ponovno verjela, čeprav še sam sebi nisem. Tista dva dni sem kriziral. Prvi dan je bil brutalen. Potem pa sem se čez en teden vključil na zdravljenje. Tokrat prostovoljno. Od takrat naprej ne jemljem kakršnih koli psihoaktivnih substanc. Začel sem teči in telovaditi. Stanje se mi je neverjetno izboljšalo. Sploh ne morem verjeti, da sem se lahko tako znormaliziral. Res sem bil že sprijaznjen in vesel sem, da si nisem česa naredil (resnično). Obljubil sem si, da nikoli več ne posežem po kokainu. Sicer pa želja še vedno tli v meni. Vendar se s časom čedalje bolj pogreza.

Ob vsem tem me je spremljalo tudi zdajšnje dekle in mi stalo ob strani. Res sem ji hvaležen za vso podporo in mislim, da bi se brez nje, veliko težje postavil na noge, če sploh.