Drugi izmed faktorjev, ki pomembno vpliva na zadetost, je način vnosa kokaina v telo. Način vnosa kokaina v telo zelo vpliva na absorpcijo in njegov prehod v krvni obtok. Pri kokainu poznam več različnih načinov vnosa v telo: oralni (žvečenje listov), intranazalni (njuhanje), intravenozni (injiciranje) in kajenje proste baze (t. i. crack). Način vnosa kokaina v telo močno vpliva na hitrost nastopa in intenzivnost zadetosti, saj je od načina vnosa odvisna maksimalna možna koncentracija kokaina v krvnem obtoku v določenem času. Pri injiciranju in kajenju proste baze kokaina se koncentracija kokaina v krvi zelo hitro poveča in doseže maksimum po približno petih minutah od vnosa. Posledično so zadetost, kot tudi stranski (toksični) učinki, na telo bistveno večji kot pri drugih načinih vnosa. Pri njuhanju kokaina učinki nastopijo bistveno počasneje in kokain v krvnem obtoku doseže maksimalno koncentracijo po približno 35-90 minutah. Pri oralnem vnosu kokaina pa koncentracija kokaina v krvi naraste še počasneje in doseže maksimum po približno 30 do 120 minutah. Zadnji podatek je vzet iz dveh virov in velika variabilnost se da pripisati načinu vnosa kokaina. Pri prvem viru so merili koncentracijo kokaina v krvi po žvečenju kokinih listov, pri drugem pa po zaužitju kapsul, ki so vsebovale kokain. Ker kokain prav tako prehaja v krvni obtok čez sluznico v ustih, je koncentracija v krvi lahko narasla bistveno hitreje (po približno 30 minutah), kot pa takrat ko je kokain moral preiti čez želodec. Pri oralnem uživanju kokaina (t.j. žvečenju listov) se kokain absorbira čez tanko črevo v portalno veno, ki prehaja čez jetra. Zaradi prehoda skozi jetra se kokain delno razgradi in kot posledico imamo v krvnem obtoku bistveno nižjo maksimalno koncentracijo kokaina, kot pa pri injiciranju, kajenju ali njuhanju.